Zgodba Ane in frizijskega konja
Ana ima rada živali. Še posebej so ji pri srcu frizijski konji. Pred leti se ji je uresničila želja in kupila je svojo prvo kobilo. Eleganca, moč ter poseben karakter so jo očarali in po premisleku se je odločila, da je v njenem srcu dovolj prostora še za enega konja. Podala se je v iskanje. Toda kaj se je zgodilo? Preberite kratko zgodbo, prepleteno z velikim pričakovanjem in na koncu s spoznanjem, da je previdnost mati modrosti.
Fotografija frizijskih konj
Ana si je vzela čas za nakup novega konjskega prijatelja. Brskala je po spletnih oglasnikih, kjer se prodajajo konji, primerjala cene, slike ter opise. Vedno znova pa je njeno pozornost pritegnil oglas, ki je opisoval čudovitega črnega vranca, ki galopira na prostranih peščenih plažah. Ni si želela žrebca, ogledovani konj pa je bil kastrat. Kako popolno! Begala jo je le ena stvar. Zakaj tako nizka cena za lepega in izkušenega konja? Nič ne izgubim, če navežem stik ter povprašam, si je rekla. Odgovor je prišel hitro in njeno veselje se je stopnjevalo. Od prodajalke je dobila dodatne, lepe fotografije, zraven pa opis tragične zgodbe. Konja je prodajalka morala prodati zaradi smrti svojega ljubega moža. Preveč je prizadeta, da bi za konja ustrezno poskrbela. Torej je jasno, si je mislila Ana, prodati ga mora hitro in cena je zato ugodna.
Prodajalka in Ana sta med izmenjavo elektronskih sporočil postali prijateljici. Zaupala ji je svojo strašno bolečino povezano z izgubo, pogovarjali sta se celo o njenem obisku v Sloveniji, ko se bo konj privadil na novo življenje. Tako so dogovori stekli. Lastnica konja je Ani postavljala skrbna vprašanja, kje bo konj živel, kako bo zanj poskrbljeno, ali je poročena in koliko otrok ima. Ana je bila zadovoljna, da je uspela spoznati osebo, s katero bo lepo poslovati. Prestala je niz vprašanj in potrebno je bilo le še urediti dokumente ter plačilo. Ker se je konj nahajal v Angliji, je ostalo odprto vprašanje transporta, ki pa se je kmalu razjasnilo, saj je prodajalka poznala ljudi, ki imajo transportno agencijo. Vse gre kot po maslu, je govorilo v Ani. Dnevi prihoda konja so se bližali, vznemirjenje pa je naraščalo. Ana je prišepetavala svoji kobili, da bo kmalu dobila novega prijatelja, s katerim se bo podila po pašniku.
Nekaj dni pred dnevom, ko bi konj moral na transport, je Ana preko spletne pošte prejela skeniran rodovnik, veterinarska potrdila ter prepis lastništva. Začela je pregledovati dokumente. Nekaj v njej je začelo sumiti, nekaj ni bilo v redu. Kaj se dogaja? Veterinarska potrdila so bila skoraj otročja. Pregledovala je še rodovnik. Ne, nekaj smrdi! Ker je bila član rejske organizacije, ki bdi nad pasmo frizijskih konj, je lahko preko spleta preverila rodovnik. Veselje se je umirjalo, čeprav ji je bilo na tej točki pravzaprav vseeno, ali konj ima rodovnik ali ne. Čakala ga je. Prijateljico prodajalko je povprašala še o identifikacijskem dokumentu. Vedela je, da mora biti rumene barve, saj je konj rojen pred letom 2004. Po letu 2004 so namreč vsi frizijski konji dobili rdeč ID. Temne in sumničave misli je preganjalo vznemirjenje in pričakovanje vranca. Ob vsem veselju ji pravzaprav ni bilo več mar, hlev je bil pripravljen in naslednji dan gre konj na transport.
Začeli so se dogovori o finančni transakciji. Prodajalka je Ani rekla naj kupnino 2000 € nakaže na račun transportne agencije, katera bo poskrbela, da bo denar prišel v prave roke. Ana je prosila za prodajalkin osebni račun, vendar takšno nakazilo ni bilo možno. S pokojnim možem naj bi imela skupni račun, ta pa se je ob njegovi smrti zaprl. Dobro, nič za to, je pomislila Ana. Prosila je za podatke, kam torej nakaže denar. Preko sporočila ji je prodajalka poslala številko transakcijskega računa transportnega podjetja, ki pa je bil na Anino presenečenje odprt v Kamerunu. Kakšen Kamerun? Odgovorila je, da vljudno prosi za račun odprt znotraj Evrope. Minilo je nekaj dni in Anino veselje je bledelo. Konj bi moral biti že tukaj, kaj toliko časa traja? Je prodan komu drugemu?
Po nekaj dnevnem premoru dobi na spletni naslov novo številko računa v Evropi. Skoraj smo že tam. Ob nakazovanju težko zasluženega denarja Ana preveri še SWIFT. Kamerun zopet. Ana je izpustila papirje iz rok. Dovolj je! Prijateljici prodajalki je napisala zadnje sporočilo, v katerem je zapisala, da odstopa od dogovora, saj je spregledala prevarantsko namero. Nazaj je prejela odgovor, v katerem se je prodajalka opravičevala ter ugotavljala, da je bila tudi ona žrtev prevarantov. Prosila je Ano, če lahko pride v Slovenijo, ter sama pripelje konja. Na srečo pa si je Ana med tem na spletu že prebirala o tako imenovanih konjeniških internetnih prevarah. Izvedela je, da težko pričakovani konj pravzaprav ne obstaja, njegove slike so bile ukradene iz spletne strani odgovornih rejcev. Da, bila je naivna, a je znala prepoznati ukano. V pravem času je odstopila od dogovora.
Je Ana prišla do svojega frizijskega konja? Da. Sedaj je ponosna lastnica kar dveh lepih frizijskih kobil in njene sanje so izpopolnjene.
Napisala: Maja Primožič
Ekipa EquiGaia